Severna panoramska tura nad Bohinjskim jezerom

Čudovit potep po severnih bohinjskih obronkih s stalnimi še čudovitejšimi razgledi na jezero in dolino.

Vreme nam to poletje še ni postreglo z lepim vremenom skozi cel konec tedna, ko se nas večina odpravi v hribe, poleg tega pa se vremenska napoved do zadnjega prav aprilsko spreminja. Načrtovanje pohodov je zato nekoliko oteženo, ampak »kjer je volja, tam je pot«!

Tudi za to nedeljo je bila napoved nejasna glede vremena, vendar sem se vseeno odločila, da skočim v klanec. Tokrat sicer ne v družbi drugega Ajga člena, pač pa s fantom. Doma sva si za cilj zadala planino Vogar, vendar sva oba dobro vedela, da bo v primeru ugodnega vremena ta cilj, tako kot že mnogokrat prej, postal le vmesna postaja za malico. Pripeljala sva se do vasi Stara Fužina in parkirala blizu trgovine sredi vasi. Pot sva začela ob reki Mostnici, ki naju je pripeljala do Hudičevega mostu nad globokimi koriti Mostnice, ki so me spomnili na korita Soče v Lepeni. Pot sva nadaljevala nato po levi strani reke, prečkala asfaltno cesto in sledila oznakam za planino Vogar. Strmo nadaljevanje naju je pripeljalo do jase na pobočju, ki je hkrati vzletišče za padalce ter čudovita razgledna točka tudi za nepadalce. Kratek postanek sva naredila na tamkajšnji klopci in nahranila dušo, potem pa dalje po poti do Vogarja. Ko sva prispela, dež še ni padal, zato je seveda ta planina ostala le vmesna točka do posodobljenega cilja, ki je bil planina Pri Jezeru z možnostjo nadaljevanja. Kmalu sva dospela tudi do te planine, pojedla sendvič in se za kratek čas ustavila še pri jezeru. Vreme se je nekoliko skisalo, vendar kapelj še ni bilo čutiti, zato sva jo v strahu pred tem, da bi začutila dežne kaplje prekmalu, stisnila dalje proti planini Viševnik. Na zemljevidu, ki sva ga imela s seboj, sva že prej opazila vrh Pršivec, ki je deloval kot odlična razgledna točka zaradi skrajno obrobne lege, zato ni bilo dvoma o tem ali skočiva še tja. Takrat je dež že začel rahlo pršeti in na Pršivcu je že kar konkretno pršil. Naredila sva kar nekaj fotografij vrhunskega razgleda na celotno Bohinjsko jezero. Kljub podaljšani poti za uro in 20 minut (od planine Viševnik do Pršivca in nazaj) nama nikakor ni bilo žal, da sva obiskala še ta vrh, ki je bil vrhunec pohoda. Ob vrnitvi nazaj na Viševnik pa je dež že konkretno padal, zato sva se odločila sestopiti v dolino. Dež je ponehal, ko sva prispela do Črnega jezera na poti proti dolini preko Komarče. Za več kot odličen zaključek potepanja po bohinjskih hribih pa sva si še kot prava turista ogledala izvir in slap Savice.

Skoraj bi že mislili, da je izleta konec, vendar kaj, ko sva imela avto na drugi strani Bohinjskega jezera, kar bi pomenilo še dodatno uro ali dve hoje do Stare Fužine. Na srečo sva brez problema na štop ujela dva britanska turista s Hondo, ki pa sta naju zapeljala prav do najine izhodiščne točke, kjer sta onadva stanovala. Imava pač srečo …

»Pejt v svet, ne doma sedet!«

Katja